Zakaj zaboli prav hrbet?

Na bolečine v telesu med boleznijo, lahko pa tudi še dolgo po njej, vplivajo številni dejavniki. Močne okužbe, kot sta okužbi s koronavirusom in z virusom gripe, povzročijo sistemski vnetni odziv telesa. Sistemske okužbe tako lahko prizadenejo celoten organizem, s tem pa tudi tiste dele telesa, ki so že v osnovi bolj nagnjeni k bolečini. To denimo velja za mišične in vezivne strukture spodnjega dela hrbta.

Če ste preboleli koronavirusno okužbo, si preberite nekaj nasvetov za hitrejše okrevanje. 

Vzroki bolečin

Sistemsko obolenje mejo bolečine zniža in s tem se bolezenska slika obstoječih stanj poslabša. Bolečine se lahko pojavijo le v mišicah, lahko pa izvirajo iz prej nezaznane obrabe medvretenčnih ploščic, artritisa malih hrbteničnih sklepov ali drugih, pogosto težko opredeljivih struktur spodnjega dela hrbta.

Bolečin v hrbtu ali sklepih se je treba, tako priporoča fiziater, lotiti enako, kot če bi se pojavile same od sebe, ne ob bolezni.

»Vsekakor pa na bolečine v mišicah, hrbtu in sklepih vpliva tudi neaktivnost in ležanje zaradi bolezni,« pravi dr. Zorko. »Že če zdravi ležite dlje časa, posebno če ležite na neprimerni podlagi ali v nepravilnem položaju, boste v določenih delih telesa, pogosto tudi v križu, začutili nelagodje. Bolezen pa te občutke seveda potencira.«

Pri bolečini niso zanemarljivi niti psihični dejavniki. Ko smo utrujeni, izčrpani, brezvoljni, tesnobni, naveličani in v stresu – ko torej doživljamo čustva, ki so običajen spremljevalec bolezni –, bolečino dojemamo bistveno drugače, izraziteje kot sicer. Bolečina – kjerkoli jo občutimo – namreč ni samo fizičen, ampak tudi psihološki element našega obstoja. Številne študije namreč dokazujejo močno povezavo med našim duševnim stanjem in dojemanjem bolečine.

Oglejte si vaje z žogo za zdrav hrbet.

Kako se lotiti bolečin v hrbtu? Oglejte si odgovore ortopeda, kineziologa in joga terapevta na tej povezavi.

Vsekakor si po vsaki bolezni vzemite čas za postopno krepitev organizma in mišic ter za postopno pridobivanje gibalne kondicije. Predvsem poskrbite, da si boste z vadbo za zdrav hrbet koristili, in ne škodili. Pravilno izvajanje vaj naj vam prikaže strokovnjak, denimo kineziolog, in naj vam pripravi vadbeni načrt za vaše potrebe.

Akutna bolečina lahko kmalu preide v kronično, ki jo je precej težje izničiti. Da se to ne bi zgodilo, sta bistveni pravočasna diagnoza in hitra obravnava. Zavarovanje Specialisti+ vam zagotavlja hiter dostop do enostavne in zahtevne diagnostike (RTG, UZ in MR) ter do obravnave pri specialistu in rehabilitacije. Več o zavarovanju preberite tukaj.

Dopolnilno zdravstveno zavarovanje največkrat sklenemo zavarovanci sami.

Dodatna zdravstvena zavarovanja so zavarovanja, ki poskrbijo za hiter dostop do zdravstvenih nasvetov, do zobozdravstvenih in zdravstvenih storitev ter rehabilitacije, poskrbijo pa tudi za denarna nadomestila v primeru operacij.

Oglejte si izkušnjo z dodatnim zavarovanjem, ki jo je imel slovenski deskar Rok Marguč ob poškodbi dlani.

Oglejte si videoposnetek, v katerem Rok Marguč opisuje svojo izkušnjo.

Ortoped mu je predstavil možnosti, Rok je povedal svoje želje, naposled pa se je odločil za okrevanje brez operacije. Težava se je začela hitro in učinkovito razpletati. Diagnoza, zdravljenje in rehabilitacija so bile dorečene. Po mesecu in pol intenzivne fizioterapije je dobil zeleno luč za povratek na sneg. »Končno se nisem več ukvarjal samo s svojo roko in sem se lahko začel posvečati še drugim stvarem,« zaključi Rok.  

Če ugodnosti zavarovanja ne bi izkoristil, bi moral iz žepa plačati najmanj 1500 evrov.

Ker je do obravnave pri specialistu prišla hitro, ji ni bilo treba na operacijo in sta težavo lahko rešila s terapijo z globinskimi udarnimi valovi in fizioterapijo.

Zavarovanja iz ponudbe Triglav Zdravje, ki omogočajo hiter dostop do specialista (Specialisti Nezgoda, Specialisti in Specialisti+), imajo različen obseg kritij. Lahko krijejo stroške enostavnih in zahtevnih diagnostičnih postopkov, ambulantnih in drugih posegov v enodnevni obravnavi ter rehabilitacijo in zdravila na beli recept. Stroški specialistične obravnave so kriti na izbranih medicinskih področjih. Pri zavarovanju Specialisti+ so to naslednja področja:

• angiologija, 
• dermatovenerologija, 
• gastroenterologija, 
• ginekologija, 
• kardiologija, 
• nevrologija, 
• oftalmologija, 
• ortopedija, 
• otorinolaringologija, 
• proktologija, 
• pulmologija, 
• tireologija, 
• urologija, 
• alergologija za otroke ter 
• nuklearna medicina, radiologija in kirurgija.

Več o različnih vrstah zavarovanj, ki vam omogočajo hiter dostop do specialista, posameznih kritjih in asistenci, ki jo pri iskanju in organiziranju storitev nudi Zdravstvena točka, preberite tukaj. Zavarovanji Specialisti Nezgoda in Specialisti lahko sklenete kar na spletu, za zavarovanje Specialisti+ pa lahko pridobite informativni izračun ter naročite svetovalca.

Alergije, povezane s hrano

Pri alergijah oziroma težavah, ki jih povzroča hrana, razlikujemo preobčutljivost oziroma intoleranco za neko snov v hrani ter alergijo na alergen iz hrane. Najpogostejše so intolerance za laktozo, fruktozo, histamin in gluten. Prehransko alergijo pa najpogosteje povzročajo beljakovine iz mleka, pšenice, jajc, oreškov, arašidov in rib oziroma morskih sadežev.

Ljudje, ki so alergični na neko snov, so običajno precej dobro seznanjeni, kaj lahko jedo, čemu se morajo izogibati in kaj pri njih povzroči reakcijo. Kljub temu pa se lahko zgodi, da se simptomi pojavijo zaradi t. i. navzkrižnih alergij.

Navzkrižna alergija    

Telo torej običajno reagira na neki primarni alergen, denimo na cvetni prah ali gluten iz hrane. Žal pa imajo nekateri alergeni zelo podobno zgradbo. Zato lahko telo sekundarni alergen, ki običajno ni povzročal težav, zamenja za primarnega. Tako nastane navzkrižna alergija.

Če ste denimo alergični na pršice, se vam lahko zgodi, da boste ob zaužitju rižote z morskimi sadeži, čeprav ti niso vaš primarni alergen, doživeli alergijsko reakcijo z zgoraj omenjenimi simptomi.

V tabeli poiščite primarni alergen, ki vam povzroča težave, in preverite, kateri sekundarni alergeni bi lahko v takšnem primeru povzročili navzkrižno alergijo.

Pomlad je za alergike posebno obremenilna. V člankih preberite, kako se spoprijeti z alergijo na cvetni prah in s senenim nahodom oziroma alergijsko astmo.

Naštetih je le nekaj mogočih navzkrižnih alergij, s katerimi se srečujejo alergiki. Ključno za vsakega alergika pa je pozorno samoopazovanje. Če brez znanega vzroka pride do alergijskih simptomov, je vredno razmisliti o testiranju na navzkrižne alergije oziroma na sekundarne alergene.

Številne alergije se pojavijo že v otroštvu. Bistveno je, da karseda hitro ugotovite, zakaj se pojavljajo. Dodatno zavarovanje Specialisti+ krije alergološko in pulmološko obravnavo za otroke. Več o zavarovanju preberite tukaj.

Ste zamudili dogodek v živo? Oglejte si posnetek spletnega dogodka Kako preprečiti in zdraviti bolečine v hrbtu.

 V družbi voditeljice Bernarde Žarn so svoje izkušnje in znanje delili dr. Benjamin Marjanovič, specialist ortopedske kirurgije v Ortopedski bolnišnici Valdoltra, magister kineziologije Mitja Kumprej iz Nevrorehabilitacijskega centra Itero in Blaž Bertoncelj, somatski gibalni pedagog in učitelj joge.

Odgovori ortopeda

Odgovarja Benjamin Marjanovič, dr. med., specialist ortopedske kirurgije v Ortopedski bolnišnici Valdoltra.

So lahko bolečine v ledvenem delu in v kolkih razlog za alarm? Kaj bi lahko bilo narobe?
Vprašajte se, ali izhaja bolečina iz hrbtenice in se z živčnimi povezavami nato kaže v omenjenih predelih. Ko se pojavi bolečina, je ključno, da postavimo pravilno diagnozo. V vašem primeru si lahko pomagamo z magnetno resonanco in rentgenskim pregledom. Najprej namreč vselej ugotavljamo vzrok. To je praviloma tudi najtežji korak in zato smo pri tem še posebej pozorni. Ko ugotovimo, zakaj se pojavi bolečina, lahko poiščemo tudi najboljši odgovor, kako lahko pomagamo.

Koliko časa traja, da se sanirajo (zarastejo) poškodbe prsnih in ledvenih vretenc pri starejši osebi?
Pri starejši osebi je potrebnih od 6 do 12 tednov. Čas je odvisen od vrste in nivoja zloma.

Se lahko izravnana vratna lordoza pozdravi sama od sebe z vajami ali se stanje z leti le slabša?
Izravnana lordoza ima lahko več vzrokov. Najpogostejši je zakrčenost obhrbtenične muskulature, kar izravna krivino. Ko izključimo ostale vzroke in potrdimo sum na zakrčenost mišic, se stanje lahko popravi samo z vajami. Če se stanje ne sanira, se lahko poslabša do kronične oblike.

Kako ukrepati pri stenozi? Lahko pojasnite simptome tega stanja?
Stenoza pomeni zoženje živčnih struktur in pritisk nanje. Glede na mesto pritiska opažamo določene simptome, ki zajemajo regije oživčenja stisnjenih nevroloških struktur. Če nimamo motoričnih ali sfinkterskih motenj, ukrepamo konservativno, torej brez operacije. V primeru zgoraj opisanih težav ali hudih bolečin, zaradi katerih ne morete hoditi niti na krajše razdalje, se odločimo za operacijo.

Kako zdravite kalcinirajoče tendine ter kako lajšate bolečine v križu zaradi osteoporoze in Parkinsonove bolezni?
Zdravljenje tovrstnih težav zahteva multidisciplinarne prijeme. Nevrologi zdravijo Parkinsonovo bolezen. Pri osteoporozi je treba opredeliti, v kateri stopnji je. Bolečine v križu pa zdravimo ortopedi. Za bolj poglobljen odgovor potrebuje zdravnik natančnejši opis vašega trenutnega stanja Parkinsonove bolezni, osteoporoze ter kalciniranih tetiv.

Imam bolečine v nogi, zato težko hodim. Je to morda išias ali je verjetnejša obraba kolka?
Najprej vas je treba pregledati, nato pa opraviti rentgensko slikanje kolkov ter nadaljnjo diagnostiko hrbtenice.

Ponoči se zbudim od bolečine v križu. Ko se začnem gibati, bolečina izgine in čez dan nimam nobenih težav. To izvira iz križa ali so morda krive mišice?
Veliko bolj verjetno so krive mišice, lahko pa tudi kolki. Dobro bi bilo narediti celostni rentgenski pregled, da vidimo stanje kolkov. Sklepi, ki so v okolici hrbtenice, nas velikokrat zavedejo, predvsem ramena. Ramenski sklep ima tisoč obrazov, je kot kameleon. Lahko na primer mislimo, da bolečina izhaja iz vratu, na koncu pa se izkaže, da prihaja iz rame. Enako je pri hrbtenici in kolkih. V tem primeru gre, kot opisujete, zelo verjetno za mišično bolečino. Ampak kljub temu je dobro izključiti druge vzroke, ki lahko v prihodnje povzročajo še večje težave.

Kako je z lajšanjem težav s tabletami, laserji, magneti in podobnimi metodami? Po čem posežemo oziroma v katerem primeru in kdaj?
Ocenjevanje na daljavo in svetovanje jemanja na primer tablet sta zelo kočljiva. Priporočam, da pri vsakem pojavu bolečine v hrbtu obiščete nekoga, ki je izkušen na tem področju. Mogoče se komu zdi nepomembno, da ne more dobro premikati noge, za drugega pa bo to lahko ključna stvar, ki bo vplivala na njegovo življenje. Kot zanimivost: motorični izpadi se včasih celo ne kažejo z bolečino. Velikokrat se zgodi, da v ambulanto pride pacient, ki reče: »Včeraj zvečer sem opazil, da ne morem več pravilno dvigovati palca na nogi. Sicer me je pred tem malo bolel križ, ampak bolečina je potem izginila, ni bilo nič hujšega.« In to je že opozorilni znak, čeprav je bolečina minimalna in je po lestvici od 1 do 10 ocenjena morda z 1 ali 0.

Večina zdravil na splošno deluje zelo površinsko, torej so primerna samo za lažje težave, predvsem za mišične krče, zategnjene in vnete mišice. Manualna terapija do neke mere prodre tudi v globino, žal pa tens in laser delujeta zgolj površinsko.

Kaj predlagate, pri diagnozi hernija diskusa: operativni poseg ali alternativne oblike zdravljenja?
Operacij je pri tem zelo malo, še posebej glede na število primerov. Kot zanimivost: pri treh četrtinah ljudi po 50. ali 60. letu bi, če bi jih slikali z magnetno resonanco, ugotovili vratne hernije. Vsi bi bili začudeni, saj večina nima težav z vratom. Zakaj? Vratni diskusi so narejeni enako kot ledveno-križni, torej gre za obroček. Naše telo je bilo ustvarjeno za gibanje, tek, stanje ..., danes pa vsi sedimo za računalnikom, delamo ponavljajoče se gibe in zato veliko hitreje pride do kroničnih težav z diskusi. Posledično se pojavi tudi hernija. Ko ta povzroča težave, je treba videti, kakšne so. Če so take, da bi jih lahko označili z rdečo zastavico (nevarno stanje), potem je potrebna takojšnja operacija, če gre za rumene ali zelene zastavice, pa ne.

Ali je bolečina v križu lahko znak ginekološkega stanja, denimo endometrioze?
Lahko, saj je oživčenje kože v ledveno-križnični in ingvinalni regiji domena živcev spodnjega dela hrbtenice.

Ali je stenoza s spondilolistezo L4-L5 lahko posledica sedečega dela?
Če je kakovost medvretenčne ploščice slaba ali zmanjšana, se vsa sila prenese na vezi in obsklepne strukture hrbtenice. Pri nekaterih ljudeh tovrstne oslabitve stabilizacijskih struktur lahko pripeljejo do degenerativne spondilolisteze. Odgovor je torej, da je to lahko posledica sedečega dela, če imate tako predispozicijo.

Je lahko bolečina v križu posledica prebolelega covida?
Lahko. Po prebolelem covidu so pogoste mišične bolečine, ki lahko zajemajo kateri koli del telesa.

Odgovori kineziologa

Odgovarja Mitja Kumprej, magister kineziologije, Nevrorehabilitacijski center Itero.

Kakšne vaje lahko izvajam za krepitev hrbtnih mišic? Se jih lahko naučim sam ali je bolje, če mi jih kdo pokaže?
Vaje vselej prilagodite svojim fizičnim zmožnostim. Ne glede na intenzivnost in težavnost pa se morate pred začetkom izvajanja naučiti nevtralnega položaja ledvenega dela hrbtenice ter aktivacije globokih trebušnih mišic. Preden začnete, vam priporočam posvet s kineziologom ali fizioterapevtom, saj vse vaje niso primerne za vsakogar.  

Oglejte si tudi prikaz  vaj za krepitev mišic in izboljšanje telesne drže.

Potrjeno je, da imam ukleščen živec – išias. Kako si lahko pomagam pri odpravljanju bolečin razen z gretjem bolečega dela?
Išias z drugimi besedami pomeni draženje, vnetje ali poškodbo ishiadičnega živca. Najpogosteje je posledica pritiska na živec zaradi zoženja hrbteničnega kanala, hernije diskusa, kostnega izrastka na hrbtenici ali zakrčenih oziroma prenapetih mišic. 

Gibanje vam ne bo škodilo, temveč bo prispevalo k okrevanju. Pri tem se morate izogibati gibom, ki povečajo bolečino, npr. dvigovanju bremen ali nenaravnim položajem telesa. V pomoč bo izvajanje vaj za gibljivost in mobilnost hrbtenice ter spodnjih udov, ki naj ne vključujejo sunkovitih premikov. Gretje bolečega dela bo sprostilo mišično napetost, kar lahko pomaga. Če bolečina ne izzveni oziroma vam onemogoča izvajanje vsakodnevnih aktivnosti, poiščite strokovno pomoč.

Kakšna vadba je primerna eno leto po operaciji hernije L5-S1? Zelo se bojim ponovitve ali poškodbe, zato sem čisto zakrčena. Imam zelo utripajoč občutek v celi nogi, pogoste krče, vadim vsak dan, vaje delam po programu fizioterapije. Stara sem 43 let.
Verjamem, da so zdravniki in tudi fizioterapevti opravili svoje delo ter vam svetovali, kako in kaj, zato je ponovitev poškodbe ob izvajanju vaj po programu fizioterapije zelo malo verjetna. Če ste negotovi, vam priporočam obisk pri kineziologu. Ta bo preučil vašo tehniko izvedbe vaj, po potrebi razširil vadbeni program ter ga prilagodil vašim današnjim zmožnostim in težavam.

Imam zožen foramen L4-5 in spondiloartrozo. Koliko lahko delam z utežmi, da stanja ne poslabšam?
Pravilna izbira in tehnika izvedbe vaj z utežmi sta ključni. Če ob izvajanju aktivnosti ni bolečin in neprijetnih občutkov, potem vaje z utežmi za vas ne bi smele biti kontraindicirane. Priporočam osebni posvet z kineziologom in fizioterapevtom, ki bosta lahko natančneje preučila vaše stanje.

Katere vaje priporočate za ublažitev kroničnega burzitisa kolkov?
Burze si lahko predstavljamo kot vrečke, napolnjene s tekočino, ki delujejo kot blažilci, saj zmanjšujejo trenje med mehkim tkivom in kostjo. Pri zdravljenju burzitisov kolka so nujne raztezne in krepilne vaje v kombinaciji z manualno in fizikalno terapijo. Pomembno je, da se raztezajo in sproščajo zadnjične mišice ter mišice na zunanji strani stegna. Hkrati je potrebna tudi krepitev mišic okoli kolčnega sklepa.

Kakšno je vaše mnenje o metodi AEQ za odpravljanja bolečin?
Odvisno od tega, kaj je vzrok za bolečino. Če gre za kronično zakrčene mišice zaradi stresa, menim, da bi metoda AEQ lahko pomagala. Z njo se učimo zavedanja lastnega telesa in je način za ublažitev vsakodnevnega stresa, kar bo sprostilo tudi mišice.

Pri kateri starosti gredo najstniki lahko v fitnes? Kakšne so omejitve glede dviganja uteži?
Fitnes ni le dviganje uteži. Dobri vadbeni centri omogočajo tudi vadbe z lastno težo in imajo na voljo strokovno osebje, ki pomaga pri izbiri in pravilni izvedbi vaj. Najpomembnejša pri dviganju uteži je izvedbena tehnika. Če najstnik usvoji pravilno tehniko z izvajanjem vaj brez obremenitev, lahko potem postopoma začne dodajati obremenitev oziroma težo.

Kako naj se lotim celovitega okrevanja in kako bi prišel do najprimernejše rehabilitacije oziroma (rekreativne) vadbe po zamenjavi kolka in spremljajočih težavah?
Pomembno je postopoma pridobiti gibljivost kolčnega sklepa in okrepiti mišice, ki so atrofirale zaradi neaktivnosti. Vsekakor bi bila vsaj na začetku rehabilitacijskega procesa vodena vadba s kineziologom ali fizioterapevtom najprimernejši način za celovito okrevanje.

Kako naj se rešim bolečin v križu? Kako naj se sklanjam, kako naj preprečim bolečine in mravljinčenje v nogah zaradi bolečin v ledvenem delu hrbtenice?
S spremembo tehnike sklanjanja oziroma pobiranja bremen s tal lahko ključno prispevate k zmanjševanju obremenitve ledvenega dela hrbtenice. Za varno pobiranje težkih bremen je treba obvladati gibalne vzorce, kot sta mrtvi dvig in počep, pri katerih bodo sodelovale predvsem mišice spodnjih okončin. S tem boste razbremenili delovanje sile na spodnji del hrbtenice.

Imam zdrs dveh diskov, tekočina odteka. Če ne telovadim, hitro pride do bolečin. Ali je res edini način, da imam čim več mišic, ki vzdržujejo zdrav hrbet do visoke starosti?
Vaje za krepitev mišic hrbtenice in tudi celotnega telesa so nujne. Mišice prevzemajo sile pri gibanjih, ob katerih bi bile sicer obremenjene hrbtenica in medvretenčne ploščice. Na drugi strani s pravilno prehrano, hidracijo, izogibanjem ponavljajočim se in sunkovitim gibom ter pravilnimi vzorci gibanja pripomorete k temu, da bo hrbet ostal zdrav in brez bolečin tudi v višji starosti.

Imam degenerativne spremembe diska L5-S1 in manjši izliv v desnem malem sklepu L4-L5 v hrbtenici. Zdravniki pravijo, naj krepim hrbtne mišice in pridem na ponovni pregled čez dve leti, jaz pa bi želela preprečiti poslabšanje. Kako?
Kot so vam dejali že zdravniki, je treba okrepiti hrbtne mišice, ki vam bodo pomagale vzdrževati zdravo hrbtenico. S tem boste preprečili poslabšanje. Če doslej niste izvajali vaj, vam svetujem posvet s kineziologom. Ta vam bo pripravil program vaj glede na vaše stanje in zmožnosti.

Odgovori joga terapevta

Odgovarja Blaž Bertoncelj, somatski gibalni pedagog, učitelj joge in joga terapevt, Parinama center

Se da tudi v poznejši dobi, npr. po 80. letu, storiti kaj za hrbtenico?

Nikoli ni prepozno. Ne govorimo le o hrbtenici, temveč o mobilnosti na splošno, gibljivosti kolkov, ramen ... ter o zavedanju svojega telesa, čutenju njegovih zahtev, o dobrem počutju na splošno. Koristijo nam vaje, s katerimi ohranjamo moč in gibljivost ter skrbimo za duha.

Ali lahko joga pomaga proti sesedanju hrbtenice?

 Vsekakor, če jo izvajate tako, da ne povečuje samo mobilnosti hrbtenice in sproščanja mišic, temveč jih tudi krepi. Zelo pomembno je povečati vzdržljivost in stabilnost hrbtenice. Če veliko sedite, si pomagajte tako, da ohranjate naravne krivine hrbtenice, kar pomeni, da ste vzravnani. Pomaga tudi, če izvajate vaje za podaljševanje hrbtenice, po možnosti vsaj nekajkrat tedensko različne vrste vadbe (npr. s trakovi), kot je visenje na drogu ali drevesu.

Kakšno vadbo priporočate za 60-letnico? Še delam in imam težave v spodnjem delu križa, predvsem pa imam okvaro vratnih vretenc zaradi nepravilne drže v pisarni.

Svetujem splošne ure joge ali še bolje najprej osvojitev osnovnih zdravih vaj za hrbtenico (npr. program Zdrava in vitalna hrbtenica), ki poteka deset tednov. Nato pa se priključite splošnim uram joge, v katerih vedno upoštevamo integriteto hrbtenice. Poleg primernih terapevtskih vaj izvajajte več ekstenzij hrbtenice (zakloni, kot je kobra, sfinga ter dinamičen polovični most). Ne pozabite na pomen hoje, saj je ta najbolj naraven način gibanja in koristen za vretenca in medvretenčne ploščice.

Pazite na vratni del hrbtenice. Naša glava je relativno težak del telesa in zato je dvajset mišic vratu večinoma preveč obremenjenih, saj so pogosto oslabljene, v nekaterih predelih pa kronično zakrčene. Ohranjanje naravnih krivin hrbtenice med sedenjem je ključno. Zato potrebujete ravno prav (ne premalo in ne preveč) aktivne posturalne mišice hrbtenice.

Predlagam, da nikoli ne sedite več kot trideset minut naenkrat, vmes malce hodite ali naredite kakšno vajo za podaljševanje hrbtenice, njeno sprostitev in krepitev. Poskrbite tudi za primerno hidracijo telesa, saj vam bodo medvretenčni diski in s tem celotna hrbtenica hvaležni, da jih poleg gibanja nahranite tudi z vodo. Pomemben del hrbtenice so namreč medvretenčne ploščice, ki služijo kot blažilci pritiskov med vretenci hrbtenice, sestavljene pa so večji del iz tekočin (60 do 80 odstotkov).

So tibetanske vaje koristne?

Tibetanske vaje so dobre kot gibalni in energijski sistem vaj, ki izvira iz tibetanske joge. Vendar je treba razumeti kontekst nastanka teh vaj. Te niso vedno primerne za vsakogar, prav gotovo pa ne zjutraj, in za ljudi z bolečinami v hrbtenici. Po mojih izkušnjah tibetanski sistem ne poudarja pomena dobre in zdrave uporabe hrbtenice. Večina ljudi, denimo, popolnoma neprimerno izvede položaj strešice. Neprimerno ustvarjanje okrogle hrbtenice, do katerega lahko pride  v tem položaju, prav nič ne koristi. Tibetanske vaje vam bodo – kot vse druge – koristile le takrat, ko jih res pravilno in funkcionalno dobro izvedete.

Sem na začetku nosečnosti in imam bolečine v spodnjem delu hrbta (križu), ki jih prej nisem imela oziroma niso bile tako intenzivne.: Je lahko nosečnost vzrok bolečinam? Kako lahko bolečine omilim med spanjem?

Večkrat tedensko izvajajte vaje za krepitev hrbtnih in trebušnih mišic. Ne pozabite tudi na krepitev mišic medeničnega dna. Potrebno je razumeti tudi psihosomatiko ledveno-križnega dela hrbtenice. Vsaka negotovost in povečan stres, ki je povezan z občutkom dvomov ipd., se lahko odraža v povečanem tveganju za bolečine v tem predelu.

Obdobje nosečnosti, zlasti če ste noseči prvič, je lahko za vas stresno in poveča psihološke občutke negotovosti. Zato je dobro redno procesirati stres, se soočiti s čustvi, ki se porajajo. Dihalne tehnike in zlasti podaljšani izdih so vam lahko v pomoč za zmanjšanje napetosti. Poleg tega ob blago podaljšanih izdihih aktivirate spodnji del trebuha in izboljšujete mišični tonus tega predela.

Dodatno si pripravite podporo z odejami za spanje na boku. Če spite na hrbtu, naj bodo kolena skrčena in podložena oziroma podprta z nekaj odejami. Pred spanjem pojdite na vse štiri na tleh in izvedite dve različni vaji. Najprej poiščite nevtralno lego hrbtenice, medenice in vratu. Sledi blaga aktivnost trebušnih mišic in malce večja hrbtnih. Nato ob izdihu potisnite medenico nazaj in ob tem ohranite naravno ledveno krivino. Ne spustite se povsem do pet, ustavite se precej prej. Ponovite desetkrat. Nato se v položaju na vseh štirih, z ohranjanjem nevtralne ledvene krivine spustite na skrčena komolca. Položite dlan na dlan, komolca naj bosta pod rameni. Zgornji in srednji del trupa spustite malce navzdol, čelo spustite proti dlanem. Osredotočite se na okostje medenice, lego obeh kolkov in globoke mišice medeničnega dna. Ob izdihu zmanjšajte prostor med kolkoma. Zadržite to aktivnost nekaj sekund, nato ob vdihu sprosite ta predel. Ponovite desetkrat. Nato sprostite medenično dno in dihajte v hrbtni del telesa, ob sočasnem zadrževanju položaja, v katerem ste. Ostanite v tej legi nekaj minut, če vam ne povečuje bolečin.

Pri bolečinah v hrbtu sta bistveni pravočasna diagnoza in hitra obravnava. Zavarovanje Specialisti+ vam zagotavlja hiter dostop do enostavne in zahtevne diagnostike (RTG, UZ in MR) ter do obravnave pri specialistu in rehabilitacije. Spoznajte zavarovanje Specialisti+.

Ste se že kdaj vprašali, zakaj se ljudje družimo? Kaj nas vleče skupaj? Zakaj dvojina ali celo množina, ko pa je tako pogosto veliko lažje biti sam? Kaj je tisto, kar dobimo v posameznem odnosu? Kaj pričakujemo, ko gremo po službi na pivo s katerim od sotrpinov ali se še vedno nekoliko vznemirjeni pripravljamo na večerjo v prestižni restavraciji? Kaj nam v odnosih daje krila in nas dela žive, kaj pa nas ubije?

Kaj je za nas zares pomembno v odnosih?

Vzemite si nekaj trenutkov in po svoje raziščite odgovore na zgornja vprašanja. Izbirajte prijetna občutja iz dosedanjih druženj. Morda boste na obalah svojih spominov našli prijazne občutke sprejetosti. Tisti, ki so to zmogli, so vam s svojo hvaležnostjo omogočili žlahten okus lastne vrednosti. Drugi so se skromno umaknili na stran, da ste lahko le za hip nečimrno zapolnili ves prostor in doživeli svojo posvetno pomembnost. Vaši najdražji pa so vam na različne načine sporočali, da ste v njihovih srcih prvi na svetu, in vam omogočili doživeti ljubezen …

V odnosih je pomembna pozornost

Osnovni kontekst, ki omogoča prijetna doživljanja, most, preko katerega lahko pridemo do vseh teh prelestnih občutkov, pa po mojem mnenju predstavlja – pozornost. Pozornost je tisto plimovanje, ki naplavlja v življenje upanje, moč in pogum. Energetska valuta odnosov. To, kar je v pivnici vrček in v trgovini denar, je v odnosih pozornost.

Pozornost je tista, ki mi pri sogovorniku daje občutek, da me želi poslušati in sem zato slišan, razumljen, začuten, spoznan. Ki mi da občutek, da me ta, ki se pogovarja z menoj, čuti in premore sposobnosti in znanje, da mi pride naproti na moj način in na moji frekvenci ter me odkljuka po vsej moji vertikali doživljanja, želja, hrepenenj in potreb. Da včasih prepozna celo tisto, kar še sam komajda slutim …

Če ste našli človeka, ki zna vsaj kdaj do vas biti pozoren na opisani način, ste našli zaklad. Sicer pa se naše odnosne poti žal vse prevečkrat križajo na površini ujetosti v razreševanje vsakdanjih težav. Skorajda brez doživete pozornosti ali pa vsaj daleč stran od idealiziranega opisa. Občutek osamljenosti in doživeta brezbrižnost sveta lahko porajata raznolike in mnogotere simptome, opozorila telesa, ki človeka povabijo, naj se na svoj način spet odpravi iskat žive vode pozornosti.

Kaj pa, če je pozornosti v odnosu premalo?

Predstavljam si, da imamo ljudje v sebi nekakšne  “košare za pozornost”, ki terjajo, da jih vedno znova napolnimo. In kakor da je tem košaram vseeno, kakšne vrste pozornosti mečemo vanje, pomembno je le, da so polne. Če torej ni dovolj pozitivne pozornosti, približka prej opisanega ideala, telo samo poskrbi za to, da napolni košare s t. i. negativno pozornostjo, ki pa jo strokovnjaki prepoznamo kot različne motnje. Iz ugotovitve, ki jo bom v nadaljevanju podkrepil z nekaj primeri, sklepam, da je pozornost telesna potreba. Če namreč bitje ni deležno dovolj pozitivne pozornosti, telo samo poskrbi za simptome, motnje in terja vedenje, s katerim na sicer malce sprevržen, negativen način dobi tisto količino pozornosti, ki jo potrebuje za preživetje.

Preberite si naslednje klinične zgodbe, ki so nastale kot posledica pomanjkanja pozitivne pozornosti pri pacientih.

Hipohondrija je motnja, zaradi katere je človek zaskrbljen, da je tako ali drugače resno telesno bolan. Prepričan je, na primer, da ima raka, multiplo sklerozo ali kateri koli drug proces, ki ogroža njegovo življenje. Pregledi pri več specialistih in številni diagnostični postopki pa praviloma ne odkrijejo nikakršnega telesnega razloga, ki bi potrdil bolnikov strah.

 
Klinični primer

Spomnim se primera mlade ženske, ob kateri sem prvič pomislil na povezavo hipohondrije s pozornostjo. Že kot otrok in vse mladostniško obdobje je imela različne težave s svojim zdravjem, vendar se je hiponondrija zares razmahnila šele po rojstvu njenega prvega otroka. Sicer je živela v družini, kjer je bil oče umaknjen, ker je veliko delal, mama pa nikoli ni zares prekinila odnosa s svojo materjo in je živela še vedno bolj zanjo kakor za svojo družino.

Ko ji je bilo dve leti, se je rodila mlajša sestrica, kateri se je mama posvetila, ona pa je na nek način ostala sama in čustveno podhranjena. Zahvalila se je lahko samo svojim sposobnostim, da je končala fakulteto in si ustvarila družino neugodnim domačim razmeram navkljub.

Hipohondrija je močno vpliva na kakovost življenja

Na pregled je prišla s tožbo, da si neprestano pregleduje dojke, ker jo kljub rednim pregledom pri ginekologu skrbi, da ima raka. Tisto leto je bila kar trikrat na mamografiji. Včasih sta se skrb oziroma strah pred zločestimi tvorbami preselila v trebuh, zaradi česar je naredila številne ultrazvočne preiskave, gastroskopijo in kolonoskopijo. Ko sva govorila o njenem življenju, se je zjokala in rekla, da nikomur ob njej ni zares mar zanjo; mož je postajal podoben njenemu očetu, odmikal se je in vse več delal. S svojo primarno družino oziroma z mamo je imela manj stikov, skrbela je za svojega sina. V ambulanto je prišla predvsem zato, ker je bila zaradi hipohondrije vedno manj učinkovita in je vedno težje skrbela tudi za otroka.

Pregledi v zdravniških ambulantah ter potrditev, da je zdrava, so na pacientko uplivali pomirjujoče.

Povedala je, da se nemir in tesnoba, povezana s strahom pred boleznimi, zmanjšata po pregledih v zdravniških ambulantah. Ko sva iskala vzroke blagodejnega vpliva ambulantnih pregledov na njeno počutje in občutek zdravja, je ugotovila, kako zelo jo pomiri potrditev, da je zdrava. Po drugi strani pa poudarjala, da se ji zdravniki in sestre posvetijo, da pri njih pride na vrsto, da jo jemljejo resno, vsaj prvič. Začela sva se pogovarjati o pozornosti. Ko je hodila k zdravnikom in je bila deležna njihove izredne pozornosti, ko so jo pregledovali, tipali, diagnosticirali, se z njo pogovarjali, jo spraševali o njej in se ukvarjali z njo, je dobila sicer samo njihovo profesionalno pozornost, pa vendar - pozornost.

Hipohondrija kot posledica pomanjkanja pozornosti

Še prej pa je njeno telo ustvarilo takšne vrste simptomatiko, hipohondrijo, da si je morala posvečati pozornost tudi sama. Bila je pozorna na občutke v svojem telesu, občutljivo je zaznavala vsakršne drobne spremembe in se tudi v svojih mislih čez mero ukvarjala s seboj. Kakor da je telo prepoznalo primanjkljaj pozornosti, ki je ni podarila niti sama sebi niti je ni prejela od svojih najbližjih. Telo je iz svoje modrosti spočelo takšne simptome, da je bila mlada mamica prisiljena priti na vrsto; najprej sama pri sebi preko hipohodnrije in potem še pri zdravnikih v samoplačniških ambulantah. Takrat sem prvič pomislil, da je pozornost morda celo telesna potreba …

Pomembno je, da si vzamemo tudi čas zase

Predlagal sem, naj toliko časa, toliko denarja, toliko energije, kolikor jih vloži v obiske različnih zdravnikov - kjer sicer dobi pozornost strokovnega osebja, a to pozornost tudi pošteno plača - sama začne vlagati v takšno vrsto pozornosti, kot njej ustreza; naj hodi k pedikerju, k maserju, k frizerju, v gledališče, naj teče, bere …, naj dela stvari, ki jih ima rada, ki jo osrečujejo in ji prinašajo zadovoljstvo.

Pot k ozdravitvi

Dogovorila sva se, da bo obveznosti, povezane z otrokom, v realnem obsegu prenesla tudi na partnerja in starše ter naredila ustrezen urnik, v katerega bo vsak dan umestila čas zase. Upoštevala je predlagane ukrepe, napisala spisek zanjo prijetnih aktivnosti, ki ji prinašajo veselje in zadovoljstvo, umestila te aktivnosti v svoj urnik, ki se ga je držala in vsak dan pridno poskrbela, da je prišla tudi sama na vrsto. Ko je sama sebi polnila košare za pozornost s tako imenovano pozitivno pozornostjo, telesu ni bilo več potrebno izražati motnje: po dobrem mesecu odgovornega in zavzetega dela je hipohondrija povsem prešla.

Takšnih primerov sem imel v svoji praksi veliko. Lahko rečem, da simptomatika hipohondrije po dobrih dveh mesecih rednega opravljanja nalog za ustrezno skrb zase in ukvarjanja s prijetnimi aktivnostmi v veliki večini povsem izzveni ali pa se klinična slika vsaj pomembno izboljša. Če torej svoje košare za pozornost sami polnimo s pozitivno pozornostjo, z dejanji ljubeče naklonjenosti do nas samih, modrosti telesa ni potrebno manifestirati motenj negativne pozornosti. 

Preberite si tudi klinični zgodbi o motnji nanašalno paranoidne pozicije in samopoškodbenega vedenja. 

Nanašalno-paranoidna pozicija je druga klinična slika, ki jo povezujem s pomanjkanjem pozitivne pozornosti. Tako imenujem držo, v kateri človek sicer nevtralne dogodke, ki niso povezani z njim, razlaga, kakor da so, in jih “vleče” nase. Ob tem si je praviloma prisiljen nevtralna dogajanja razlagati kot negativna, saj le tako lahko vzpostavi namišljeno vez. Opisani manever celotnega bitja je v večini primerov povezan z neprijetnimi občutki, vendar ga lahko prepoznamo v vlogi negativne pozornosti, ki omogoči polnjenje košar za pozornost in preživetje. 

Mlada mamica, ki sem jo opisoval v prvem primeru, je prišla domov, na obisk k svojim staršem. Njen triletnik je stekel k babici in dedku in nemudoma so vzpostavili razigrano vzdušje, polno smeha, žgečkanja in lovljenja po dnevni sobi. Babica mu je ponudila kokakolo, dedek pa je iz predala v omari malemu prinesel čokolado. Razigranost se je še stopnjevala in vsi trije so skoraj tekali v krogu in se lovili. Otrokova mamica, hči, ki je spet nihče od staršev ni zares opazil, pa je ob tej veseli igri še kar stala na pragu; razburila se je, češ da starši njej nagajajo s tem, da otroku dajejo sladko osvežilno pijačo in čokolado.

Babica, dedek in vnuk, ki so na začetku srečanja imeli intenziven odnos, hčerke oziroma otrokove mamice skoraj niso opazili, zato prav ničesar niso počeli zaradi nje oziroma njej; sama je na nekakšen sprevržen način potegnila nase dogajanje, katerega del bi bila rada tudi sama. Paranoidna pozicija se torej odraža v interpretaciji mlade mamice, da se vse dogaja zaradi nje. “Zakaj mene zafrkavate na tak način, da otroku dajete čokolado in kokakolo?” Oče se je seveda odzval na sebi lasten način in ji odkrito priznal, da otroku dajeta priboljške, ker jih ima rad, zagotovo pa ne zaradi nje, ki je skorajda niso opazili.

Kaj je nanašalno-paranoidna pozicija?

Nanašalno-paranoidna pozicija je obrambni mehanizem bitja, da dobi tolikšno količino pozornosti, da lahko preživi, pa čeprav je ta pozornost negativna. Je potreba celotnega bitja, da se napolnijo košare za pozornost. Takšni paranoidni poziciji, ki je je veliko, smo lahko v naših odnosih priča vsak dan: nevtralne dogodke razlagamo, kakor da se vse dogaja prav zaradi nas. Ko na primer v bližini zakurijo odrezane veje sadnega drevja ravno takrat, ko mi sušimo perilo ali zračimo hišo … ko nas telefonski klic tašče zbudi v soboto dopoldne … ko pri sosedovih kosijo travo ravno takrat, ko kramljamo pred hišo s prijatelji.

Pomanjkanje pozitivne pozornosti

Naj spregovorim še o slutnji, ki gre korak dlje od doslej predstavljenega. Kot psihiater s sedaj že bogatimi kliničnimi izkušnjami namreč verjamem, da je pomanjkanje pozitivne pozornosti tudi eden izmed pomembnih vzrokov za razvoj nanašalno-preganjalnih blodenj, torej prave psihotične simptomatike. Pacienti s tovrstno motnjo so prepričani, da jih na primer vesoljska bitja obsevajo s smrtonosnimi žarki; ali pri večernih poročilih prepoznajo, da televizijski voditelji govorijo prav o njih; ali pa se prestrašeni, da jih nekdo zlonamerno zasleduje, opazuje ali snema, zato se sumničavo ozirajo okrog sebe. Pod vplivom takšnih in podobnih paranoidnih blodenj ti ljudje lahko tedne ostajajo v svojih stanovanjih s spuščenimi roletami, odklanjajo hrano in vsakršen stik s svetom.

Njihovo vsakodnevno funkcioniranje je torej pogosto pomembno okrnjeno zgolj zato, da se zavarujejo in preprečijo najhujši scenarij, ki ga vedno znova in vsakič nekoliko drugače poustvarja omračeni um. Samo predstavljamo si lahko, kako prazne košare za pozornost imajo posamezniki, ki so prisiljeni kreirati včasih prav bizarne blodnje le zato, da vsaj v svojih lastnih predstavah pridejo na vrsto. V glavnih vlogah tragičnih junakov sami proti vsem končno rešujejo sebe …

Značilni vzorci pacientov s paranoidnimi blodnjami

Ko sem bolj pozorno spremljal mlade s paranoidnimi blodnjami, ki so jih kot po pravilu mame pripeljale v mojo ambulanto po tako imenovano drugo mnenje, sem brez večjih težav lahko prepoznal podobnosti med njimi: skoraj vsi pacienti, torej hčere in sinovi, nekateri stari tudi več kot štirideset let, so bili občutljivi, tenkočutni in zelo bistri. Že kot otroci so se težko vključevali v družbo sovrstnikov; socialna izolacija se je med odraščanjem še bolj okrepila in v zgodnji odrasli dobi so živeli le še z(a) mamo. Do mater so imeli ambivalenten odnos – bali so se jih in bili od njih popolnoma odvisni, hkrati pa so jih prikrito sovražili in se včasih na njih tudi odkrito jezili. Mame so bile praviloma samohranilke, le v nekaterih primerih poročene z možem, ki je bil odmaknjen, medel ter čustveno in odnosno nefunkcionalen. Po videzu so bile pogosto širokih bokov in ramen, obilne, odločne, skorajda možate. V odnosu do otrok so bile prekomerno zaščitniške, polaščevalne in oblastne; še ob obiskih v ambulanti so skoraj vse zapolnile ves prostor in o vsem, tudi o otrokovem doživljanju, vedele več kakor pacient sam.

Že ob prvem pogovoru s takšnimi pari sta v moj človeški del zarezala neizmerna žalost in obžalovanje. Strokovnjak v meni pa je analiziral, iskal povezave in postavljal hipoteze: te mame so kljub svojim najboljšim nameram, da se razdajo za svojega otroka, vedno več jemale, kakor dale. Iz odnosa z otrokom so zaradi svojih lastnih primanjkljajev nehote črpale pozornost zase. Objemale in ljubkovale so torej takrat, kadar so same potrebovale nežnost, občutek povezanosti in topline. Kontekst z otrokom, ki je bil od njih popolnoma odvisen, jim je omogočal doživljanje lastne moči, vrednosti in pomembnosti. Takšni pacienti so torej od malih nog vajeni življenja v pomanjkanju prave pozornosti. Na skrivnosten in skoraj perverzen način sami nebogljeni od rojstva naprej skrbijo za svojo mamo, se ji povsem prilagajajo in žrtvujejo svojo lastno živost, da poskrbijo za preživetje obeh.

Za večino duševnih motenj velja, da so posledica prepletanja več dejavnikov – genetike, starosti, spola, izkušenj zgodnjega razvoja, družinske dinamike, trenutnih stresnih okoliščin in še česa. Na večino od njih ne moremo vplivati, lahko pa jih prepoznamo, razumemo in sprejmemo. Prisluhnemo simptomom, telesu in načrtujemo tiste spremembe, ki so realne in najbolj ustrezne za posameznika s specifično motnjo. Mislim si, da so nekatere mlade z nanašalno-preganjalnimi blodnjami poleg zdravil vrnili v življenje tudi mali odmerki prave pozornosti. Tiste pozornosti, zaradi katere so bili slišani, prepoznani in razumljeni, kako zelo neopremljeni so za življenje v tem svetu. Tiste pozornosti, ki je v skladu z njihovo resničnostjo rahločutno načrtovala nove male korake v samostojnost. Pozornosti, ki jim je odprla vrata, da so vstopili v svoj prostor in se prvič v življenju opazovali, kdo in kaj vse so.

Preberite si tudi klinični zgodbi o hipohondriji in samopoškodbenem vedenju.

Ob pisanju tega prispevka sem se spomnil tudi nekaterih pacientov, ki so mojo pomoč iskali predvsem zaradi dolgoletne tesnobe ali depresivnega razpoloženja, se je pa pozneje v terapevtskem procesu izkazalo, da si tudi cefrajo in pulijo lase, do krvi grizejo nohte ali obnohtno kožico in prste ali pa si do iznakaženosti stiskajo mozolje in praskajo po koži. S tistimi, ki so ugašali cigarete na svojem telesu in se žgali, ter z onimi, ki so se rezali, zbadali in butali z glavo ob zid, sem se srečeval manj pogosto. Samopoškodbeno vedenje je praviloma domena mladostnikov, predvsem deklet, vendar imajo tovrstne težave lahko tudi fantje in ljudje v zrelih letih.

Zakaj pride do samopoškodbenega vedenja

Strokovna literatura navaja, da se samopoškodbeno vedenje pojavlja predvsem pri tistih (mladih), ki težko prepoznavajo in izražajo svoja čustva ter nimajo ustreznih veščin za soočanje z napetostjo oziroma z negativnimi čustvi.

Praviloma imajo ti ljudje šibko socialno mrežo, prav tako pa jih pogosto prežemajo občutki odtujenosti in bivanjske praznine. V otroštvu naj bi bili mnogi obravnavani spolno zlorabljeni, večini pa je bilo prepovedano izražati jezo. V literaturi je opisana “neustavljiva potreba po samopoškodovanju, ki nudi trenutno pomiritev”. V trenutku samopoškodovanja naj bi mladostnik cutil olajšanje, zadovoljstvo in pomiritev, bolecine pa naj skorajda ne bi občutil. Po dejanju praviloma sledijo sram, jeza in bes, ker v obremenjujoci situaciji ni zmogel ravnati drugace.

Spominjam se mladih, ki so svoje samopoškodbeno vedenje opisovali kakor le njim posvečen intimni obred. Ko so se zaklenili v kopalnico, se postavili pred ogledalo, padli v nekakšen trans in z nohti globoko zarili v obraz … in se po pol ure dobesedno zbudili brez ogrcev, z zmaličeno kožo in s krvavimi rokami. Ali so se umaknili v zatišje sobe za goste in si tam v posebni zamaknjenosti ure dolgo v osami pulili lase. Spet drugi so si v mnogih trenutkih samote zgrizli roke in potem težko skrili na prstih živo meso. Vsi so si bili enotni, da je to poseben čas, sprevrženo lep, ko “možgani zamrznejo in zbledijo vse dimenzije tega sveta.”

Tudi v primeru samopoškodbenega vedenja gre lahko za pomanjkanje pozitivne pozornosti

V samopoškodbenemu vedenju lahko razberem, kako telo samo poskrbi za polnjenje košar za pozornost. Pravzaprav gre ob praskanju, puljenju, grizenju, zbadanju, rezanju ipd. za izrazito intenzivno posvečanje samemu sebi in svojemu telesu. Osebno razumem tudi to motnjo kot še eno obliko hudega pomanjkanja prave pozornosti, ki je prizadeti praviloma nikoli v življenju niso bili zares deležni.

Telo in naše celotno bitje torej potrebujeta pozornost in terjata, da polnimo njene košare. Podobno kot to velja za vse druge telesne potrebe, moramo tudi pozornost dovajati neprestano. In če želimo, da telo ne bo samo manifestiralo motenj, preko katerih bomo prisiljeni polniti košare z negativno pozornostjo, moramo pred tem zavestno in načrtno dovajati v svoje življenje pozitivno pozornost.

Lahko si jo ljubeče poklonimo sami ali pa jo prejmemo od drugih.

Sami vemo, kaj je za nas zares dobro, kaj potrebujemo in kaj nam najbolj ustreza, kaj nam prinaša veselje, srečo in zadovoljstvo. Delajmo to, kar vemo, da je dobro za nas. Vsak dan. Poskrbimo za številne potrebe svojega telesa, uma in duše. Prisluhnimo si in se upoštevajmo, sledimo sebi ter odgovorno ravnajmo z vsem tem, kar imamo in smo.

Če želimo pozornost prejeti, jo moramo znati tudi nameniti

Seveda si vsi želimo, da bi nas drugi zasipavali s svojo pozornostjo in nam dajali vedeti, kako zelo smo zanje pomembni, vredni, nepogrešljivi in kako smo ljubljeni. Vendar je pasivno prejemanje pozornosti po mojem mnenju praviloma privilegij dojenčkov. Pozneje si moramo pozornost, ki si jo želimo od drugih – vzeti. Tu je potreben aktiven princip. Če torej želim kar koli prejeti od drugih, moram prej nekaj dati sam. Tudi otrok, ki išče pozornost, pohvalo, najprej nariše risbico in pride starše vprašat, ali je narisal lepo. Šele potem dobi pozitiven odziv, aplavz in navdušenje, kako zelo se je potrudil in naredil čudovit izdelek.

Misel za konec

Najpomembnejša dejstva mojega osebnega razumevanja pozornosti so zatorej: pozornost je energijska valuta odnosov, je telesna potreba, torej moram poskrbeti, da jo v dovolj veliki meri dajem sam-a sebi in jo aktivno jemljem od drugih.

Preberite si tudi klinični zgodbi o hipohondriji in nanašalno-paranoidni poziciji.

Prehrana od malčkov do najstnikov

V času zgodnjih otroških let se prehrana malčkov moškega spola ne razlikuje bistveno od prehrane nasprotnega spola. Šele nekako tik pred puberteto postanejo prehranske potrebe obeh spolov nekoliko drugačne. Pri obeh spolih je polno dojenje v prvem letu življenja ne samo zelo povezano z manj težavami z debelostjo kasneje v življenju, temveč tudi s splošnim zdravjem v odrasli dobi. Med samim dojenjem dojenček dobi hranila in energijo za zdravo rast in razvoj, poleg tega pa tudi protitelesa, ki so kasneje pomemben del imunske obrambe.