Varno potapljanje med valovi koronavirusa

Pandemija koronavirusne bolezni 19 je močno zaznamovala tudi aktivnosti rekreativnih in profesionalnih potapljačev. Trenutno smo med posameznimi valovi pandemije in pred nami so najtoplejši meseci v letu ter počitnice, ko lahko v večji meri pričakujemo tudi nadaljnje aktivnosti med potapljači. Zaradi tega se upravičeno postavlja vprašanje, ali pri potapljaču, ki je zbolel in okreval po koronavirusni bolezni, to vpliva na njegovo zdravstveno sposobnost za potapljanje oz. večjo nevarnost potapljaških nesreč.

Do sedaj znana dejstva so, da je okužba z novim koronavirusom lahko asimptomatska ali pa se izraža z različnimi kliničnimi simptomi, od blagih, gripi podobnih znakov do hudih pljučnic z ARDS (sindrom akutne respiratorne stiske) ter srčnih zapletov – kardiomiopatije. Vemo tudi, da je resnost simptomov odvisna od več dodatnih faktorjev, kot so starost, pridružene bolezni, kajenje, povišana telesna teža idr. Poleg tega pa je zlasti pri potapljanju zaskrbljujoče, da lahko zbolijo tudi mladi, ki so zdravi, brez pridruženih bolezni, nato pa se bolezen nenadno in drastično razvije, lahko tudi s težjim potekom.

Zaradi teh dejstev in razsežnosti pandemije, ki bo v valovih prisotna še kar nekaj časa, verjetno vsaj do naslednje potapljaške sezone, je belgijsko združenje za potapljanje in hiperbarično medicino (SBMHS – BVOOG) po več posvetih s strokovnjaki pripravilo priporočila za varno potapljanje med valovi koronavirusne bolezni[i]:

  1. Nevarnost širjenja koronavirusne bolezni: oseba, ki je imela znake koronavirusne bolezni, je lahko širila virus tudi določeno obdobje po okrevanju in izboljšanju simptomov in je kot taka še vedno lahko okužila druge. Običajno je oseba še 14 dni po prenehanju simptomov kužna, lahko pa je to obdobje celo daljše. To je pomembno imeti v mislih zaradi skupne uporabe regulatorjev dihanja (buddy-breathing), pa tudi zaradi morebitnih reševalnih akcij v primeru potapljaških nezgod. Zato je priporočljivo, da:
    1. potapljači, ki so imeli znake koronavirusne bolezni, počakajo s podvodnimi aktivnostmi najmanj dva meseca, priporočljivo tri, preden nadaljujejo s potapljanjem;
    2. potapljači, ki so bili pozitivni na novi koronavirus, vendar povsem brez znakov, počakajo en mesec, preden nadaljujejo s potapljanjem;
    3. potapljači, ki nikoli niso imeli znakov in niso bili testirani ali so bili morda asimptomatski, obstaja pa sum, da so prišli v stik z nekom, ki je bi okužen, ostanejo v karanteni vsaj 14 dni in mesec dni počakajo s podvodnimi aktivnostmi;
    4. potapljači in potapljaški centri strogo upoštevajo smernice za dezinfekcijo potapljaške opreme, ki sta jih izdala CMAS (Confédération Mondiale des Activités Subaquatiques) in DAN Europe.
  1. Tveganje za sindrom pljučnega nadtlaka (pljučna barotravma): oseba, ki je imela okužbo s koronavirusno boleznijo s hujšimi pljučnimi zapleti, lahko dolgotrajno ali trajno trpi za pljučnimi poškodbami, tudi če se zdi, da je stanje pljuč povsem normalno. Ta poškodba, nastala ob okužbi, lahko poveča tveganje za barotravmo pljuč, tudi pri potopih brez hitrega in nekontroliranega dviga.

V tem primeru je priporočljivo, da potapljač, ki je bil hospitaliziran zaradi pljučnih simptomov v zvezi s koronavirusno boleznijo, po trimesečnem čakalnem obdobju opravi popolno testiranje pljučne funkcije (FVC, FEV1, PEF25-50-75, RV in FEV1/FVC), kot tudi visokoločljivostni HR-CT pljuč. CT-izvid mora pred nadaljnjimi podvodnimi aktivnostmi pokazati popolno vrnitev v normalno stanje. Pomembno je, da to preiskavo interpretira in potrdi zdravnik z znanjem medicine potapljanja. Prav tako se svetuje CT-preiskavo in teste pljučne funkcije pri osebah, pri katerih so bili prisotni težji dihalni znaki, čeprav niso bile hospitalizirane.

  1. Tveganje za srčne težave: kardiomiopatija ni poglavitni simptom koronavirusne bolezni in lahko celo ostane neopažena med akutno fazo bolezni. Kljub vsemu pa je lahko to kasneje vzrok srčno-mišične poškodbe in kasnejše brazgotine. Kardiomiopatija in srčno brazgotinsko tkivo sta lahko pomembna dejavnika pri pojavu nenadnega srčnega popuščanja in nenadne srčne smrti med potapljanjem.

Priporočljivo je, da potapljač, ki je bil hospitaliziran  zaradi srčnih bolezni ali pljučnih simptomov v zvezi s koronavirusno boleznijo, po treh mesecih čakalne dobe opravi še ehokardiografijo, UZ‑srca in obremenitveni EKG ter cikloergometrijo (CEM – obremenitveno testiranje), da se ugotovi normalno delovanje srca. To se svetuje tudi pri osebah, ki niso bile hospitalizirane, lahko pa so imele znake kardiomiopatije ali srčne bolezni, povezane s koronavirusno boleznijo.

  1. Pljučna toksičnost kisika: v tem trenutku je še zelo malo znanega o povečani občutljivosti pljučnega tkiva na strupene učinke kisika. Zato bi se bilo smiselno izogibati tehničnega potapljanja s podaljšanim dihanjem hiperoksičnega plina s parcialnim tlakom kisika od 1,3 ATA. Enostavno potapljanje z nitroksom (pri čemer največji parcialni tlak O2 1,4 ATA dihamo le kratek čas – na najglobljem delu potopa) ne bi smelo predstavljati težav.
  1. Dekompresijska bolezen: še manj je znanega o možnih spremembah »filtra mehurčkov« – funkcije pljuč po pljučni okužbi ob koronavirusni bolezni. To lahko pomeni, da bi se tveganje za dekompresijsko bolezen lahko znatno povečalo.

Pri globljem rekreacijskem potopu blizu omejitev brez dekompresije (NDL) je bilo v 70 do 90 odstotkih primerov mogoče zaznati mehurčke z inertnim plinom. Ti mehurčki krožijo v venski krvi in jih filtrira pljučni kapilarni obtok, zato običajno ne povzročajo dekompresijske bolezni. Če pa pljučni filter mehurčkov postane manj učinkovit, se lahko zgodi, da mehurčki pridejo v arterijsko cirkulacijo, kar je podobno, kot se zgodi pri potapljaču, ki ima prirojeno srčno napako (foramen ovale), in zato lahko povzročijo možgansko, vestibularno ali drugo vrsto dekompresijske bolezni.

Zaradi tega je zelo smotrno priporočilo, da bi se potapljači, ki so imeli pljučne simptome koronavirusne bolezni, potapljali začasno ali za vselej znotraj omejitev brez dekompresije (NDL) potapljaškega računalnika. Torej da računalnik v času potopa nikoli ne zahteva obveznega dekompresijskega postanka.

Ta priporočila so napisana na podlagi razpoložljivih znanstvenih podatkov, dostopnih do 12. 4. 2020, ko so bila objavljena. Verjetno se bodo spreminjala, če in ko bodo na voljo novi podatki in dejstva. Znanje o koronavirusu, prenašanju ter posledicah se nenehno izpopolnjuje in tako se bodo gotovo tudi rešitve za varno potapljanje še nadgrajevale.

[i] Societe Belge de Medicine Hyperbare et Subaquatique asbl. 2020. Position of the Belgian Society for Diving and Hyperbaric Medicine (SBMHS-BVOOG) on Diving after COVID-19 pulmonary infection. Dostopno preko: https://www.diverescueintl.com/wp-content/uploads/2020/04/PositionCOVID_DIVING.pdf (29. julij 2020).

NAJNOVEJŠI PRISPEVKI