Travma in njeni številni obrazi

Beseda travma je grškega izvora in v prevodu pomeni rana, poškodba. Travma zagotovo pusti rano, saj gre pri tem za dogodke, ki so ogrožajoči za posameznikovo preživetje ali za njegov občutek varnosti. Lahko gre za enkraten dogodek ali več ponavljajočih se dogodkov, ki v osebi sprožijo intenzivne občutke strahu, nemoči ali groze. Kako oseba oceni travmatičen dogodek, je odvisno od starosti, okolja in podpore njej pomembnih oseb, ki lahko spremenijo tok razvoja travme.

Že v trenutku travmatskega dogodka hitro in nagonsko ocenimo, kaj se nam je zgodilo, po samem dogodku pa mu pripišemo pomen. Zato je, poleg samega dogodka, pomembno, kaj se je zgodilo potem. Razlika je, npr. ali imamo podporo bližnjega ali pa nas ta dodatno poniža oziroma ali smo o dogodku odkriti ali pa o njem molčimo.

Odzivi organizma na travmo

Instinktivni odziv organizma na ogrožajoč dogodek je boj ali beg. Če noben aktivni izhod iz ogrožajoče situacije ni mogoč, izkušnja travme ostane »zamrznjena« skupaj z vsem, kar je oseba takrat doživljala – z intenzivnimi telesnimi občutki, čustvi (pogosto občutki krivde, sramu, besa) in negativnimi prepričanji o sebi, npr. »sam sem si kriv«, »neumen sem, očitno sem izzival«, »nisem dober, zato se mi to dogaja«.

Vsi vtisi, ki sestavljajo travmatično doživetje, se ne povezujejo v smiselne celote, ampak ostajajo v obliki razdrobljenih spominskih delcev. Lahko pride tudi do trajne ali začasne izgube spomina.

Simptomi travm

Na travmo opozarja vrsta simptomov:

  • tesnoba, panični napadi,
  • otopelost,
  • izguba zanimanja,
  • razdražljivost,
  • slabša koncentracija,
  • nespečnost,
  • preplavljenost s čustvi,
  • depresija,
  • sram, občutek nevrednosti,
  • pretirana budnost in pozornost, nezaupanje,
  • izguba spomina ali delčkov spomina na dogodek,
  • kronična bolečina, glavoboli,
  • občutek nemoči, obupa,
  • nočne more, flashbacki,
  • zloraba substanc, motnje hranjenja,
  • samopoškodbeno vedenje,
  • občutek, da ni resnično, občutek izventelesnosti,
  • izguba občutka, »kdo sem«.

Vzroki in posledice travm

Da je nekdo travmatiziran, ni nujno, da je sam doživel travmo. Vzroki so lahko različni:

  • travma zaradi neposrednega doživetja: zlorabe, zanemarjanja, nasilja, vojne, naravne katastrofe, težke prometne nesreče, zdravstvenih posegov, soočanja z diagnozo bolezni;
  • travma očividca: nasilnih dejanj, smrti ali težkih poškodb druge osebe;
  • sekundarna travmatizacija: skupno bivanje ali skrb za ljudi, ki so doživeli travmo, lahko povzroči enake simptome;
  • medgeneracijska travma: posameznik čuti posledice travme, ki je sam ni doživel. Tako se lahko pri otroku prebujajo enake senzacije kot pri starših, ki so bili travmatizirani.

Travma pusti razdejanje v posameznikovem telesnem, čustvenem in miselnem svetu. Nepredelana travma ostane zapisana v spominu in telesu. Zato travmatizirani pogosto doživljajo in reagirajo, kot da se jim travma še vedno dogaja. Čas sam po sebi ne celi travme. Dolgoročno se lahko osnovnim simptomom priključijo še ostale težave, npr. težave v medosebnih odnosih, brezposelnost, odvisnosti.

Terapevtsko zdravljenje travme

Zaradi raznolikosti simptomov, preplavljajočih čustev in telesnih senzacij mora zdravljenje travme potekati po stopnjah:

  1. Stabilizacija – osebo je treba naučiti samoregulacije in spoprijemanja s preplavljajočimi čustvi, ji pomagati pri razvoju virov moči ali pri krepitvi že obstoječih virov.
  2. Soočanje s travmo – oseba pripoveduje svojo zgodbo iz pozicije tukaj in zdaj, vključitev tehnike EMDR *.
  3. Integracija – zmožnost povezovati kognitivni, čustveni in telesni del v odnosu do travme in s tem omogočiti, da se disfunkcionalna vedenja v sedanjosti zmanjšajo ali odpravijo.

Značilno za travmo je, da se prekine povezava med telesnimi senzacijami, čustvi in kognicijo. Lahko npr. pripovedujemo, kaj se nam je zgodilo, vendar ob tem ne čutimo ne telesa ali čustev. Po drugi strani pa nas lahko čustva popolnoma preplavijo, ne da bi bilo to situacijsko sproženo, ali pa minimalno frustracijo doživljamo katastrofično, z občutkom nezmožnosti obvladanja situacije.

Pri svojem delu tako svoje kliente pogosto usmerjam na razmišljanje o tukaj in zdaj ter o tem, kaj je danes drugače kot takrat, ko so bili izpostavljeni travmatični izkušnji. To pogosto vzpodbudi aktivacijo lastnih virov in moči obvladovanja situacije ter zmožnost samoregulacije.

 

*EMDR (Eye Movement Desensitization and Reprocessing) – desenzitizacija in ponovna predelava z očesnim gibanjem je terapevtska metoda, ki se uporablja pri delu s čustvenimi težavami, ki so posledica travmatskih izkušenj, kot so travmatski dogodki iz otroštva, stresni dogodki v odraslosti, naravne nezgode, nasilje itn.  Ker je v času travmatske izkušnje doživljanje intenzivnejše in pogosto povezano z občutki ujetosti (nezmožnost boja ali bega), se tak spomin vkodira drugače kot druga doživetja. Pogosto nas tak spomin, ki ni nikoli smiselna celota, ovira v vsakdanjem življenju (smo hitro odzivni na manjše frustracije, ne zaupamo, nove izkušnje dojemamo iz zaključkov, ki smo jih sprejeli v času travmatskega dogodka oz. dogodkov, strah obarva veliko sedanjih aktivnosti itn.). Tehnika EMDR z bilateralno stimulacijo omili spomin na travmo in omogoči, da se tak spomin ponovno procesira na način, ki osebi omogoča boljše in kvalitetnejše življenje.

NAJNOVEJŠI PRISPEVKI