Sočutna utrujenost

Sočutna utrujenost je oblika psihične in telesne utrujenosti, ki je povezana s čustvenim stresom (dolgotrajnim ali hudim) na delovnem mestu. V svetu se o sočutni utrujenosti govori šele zadnjih 20 let, pri nas pa še skoraj nič. Je premalo poznana, a lahko zelo resna težava, imenovana tudi sočutna ali empatična izčrpanost (angl. compassion fatigue).

 

Kaj je sočutna utrujenost?

Pri sočutni utrujenosti gre za psihološko, čustveno in telesno izčrpanost ljudi, ki skrbijo za žrtve bolezni, poškodb, različnih katastrof, nesreč ipd. Najprej so jo opazili pri medicinskih sestrah na urgentnih oddelkih in jo imenovali sekundarna stresna motnja. Sedaj jo vse pogosteje opažajo tudi pri ljudeh, ki delajo v poklicih, kjer je pri delu potrebna velika empatija oziroma sočutnost. Poleg vseh poklicev v zdravstvu so to še poklici v socialnih službah, zlasti v zavodih za dolgotrajno oskrbo starejših, invalidnih in bolnih ter deprivilegiranih oseb, pa tudi poklici v izobraževanju, reševanju (npr. gasilci), pravosodju in verjetno še kje. Zaradi omejitev človeških stikov ob pandemiji se je tveganje za empatično oziroma sočutno utrujenost pri številnih ljudeh še povečalo.

Številni ljudje se poklicno vsakodnevno srečujejo s hudimi psihičnimi, telesnimi ali socialnimi težavami ljudi, za katere skrbijo. Te težave jih ne pustijo ravnodušnih, ampak se stres in travma pacientov, oskrbovancev ali klientov prenese na zaposlene, kar vodi v stres in izčrpanost zaposlenih. Pojavijo se lahko pomembne psihične in telesne težave posledično pa bolezen zaposlenih in opuščanje poklica.

K sočutni utrujenosti pomembno prispevajo še naporni urniki, večizmensko delo, delo ob praznikih in nedeljah, ko so ostali ljudje (družinski člani in prijatelji) prosti, pa seveda nočno delo, ki moti spanje in fiziološki ritem. Žal so ljudje v teh poklicih pogosto tudi relativno slabo plačani, kar še poveča stres in slabe občutke ne delovnem mestu.

 

Znaki sočutne utrujenosti

Sočutna utrujenost pogosteje prizadene ženske, a tudi moški niso imuni. Pogosto je pozno prepoznana, znaki so nespecifični, težave se običajno počasi stopnjujejo, dokler ne »poči«.

Ljudje pogosto zamenjajo delovno mesto, pa vzroka niti ne prepoznajo pravilno. Enostavno ne zdržijo več. To je škoda, ker se pogosto izgubijo dobri, sočutni sodelavci. Škoda je tudi zanje, ker jim je delo prinašalo zadovoljstvo, dokler ni prišlo do sočutne izčrpanosti.

Znaki sočutne utrujenosti so zelo raznoliki in se pri različnih ljudeh kažejo v različnem zaporedju. Pojavijo se spremembe v obnašanju, v čustvovanju in na telesnem nivoju.

  • Spremembe obnašanja: Prej točni ljudje začnejo zamujati v službo, pogosteje izostanejo od dela zaradi bolezni ali ne čisto jasnih vzrokov. Kažejo lahko pomanjkanje objektivnosti, pretirano zaskrbljenost, strah, motnje v koncentraciji. Nekateri posežejo po nedovoljenih substancah ali razvijejo motnje hranjenja.
  • Spremembe čustvovanja: Nekateri postanejo razdražljivi, preobčutljivi in navajajo občutke praznine, nemoči, brezupa, otopelosti, apatije, jeze. Te občutke tudi pogosto skrivajo in ali se jih sramujejo. Včasih povedo, da ne čutijo več veselja in izpolnitve na delovnem mestu.
  • Telesni znaki: utrujenost, izčrpanost, glavoboli, prebavne težave, visok krvni tlak, bolečine v prsnem košu, tahikardija, motnje spanja, mišične bolečine in napetost.

 

Ukrepanje pri sočutni utrujenosti

Težavo je treba najprej prepoznati, zato je pomembno, da se s sočutno utrujenostjo seznanimo vsi. Prepoznati bi jo morali znati pri sebi, pri sodelavcih, zlasti pa bi jo morali dobro poznati nadrejeni in zdravniki.

Če se pojavijo znaki sočutne utrujenosti, je vedno priporočljiv natančen pregled pri zdravniku, ki bo odkril ali izključil telesne bolezni – npr. visok krvni tlak, bolezni ščitnice, sladkorno bolezen ipd. Prizadeti najbolj potrebujejo razbremenitev in psihološko podporo, počitek in za nekaj časa umik iz stresnega delovnega okolja, kar ni vedno lahko.

Za preprečevanje kakršne koli utrujenosti se vedno svetuje zdrav življenjski slog, ki vključuje tudi zdravo delovno okolje, kjer bi morali biti zagotovljeni dobri medsebojni odnosi, možnost za redno zdravo prehrano, primeren počitek, primerne urnike itn. Žal je ravno v poklicih, kjer se dela s travmatiziranimi in deprivilegiranimi posamezniki, to najpogosteje kršeno in/ali težko dosegljivo.


NAJNOVEJŠI PRISPEVKI