Prva pomoč – zvin

Zvin je poškodba, pri kateri se nategne ali raztrga sklepna vez. Vezi ali ligamenti povezujejo kosti, ki tvorijo sklep. Sestavljene so iz vezivnega tkiva, čigar elastičnost je majhna, zato nenadni prekomerni gibi relativno hitro privedejo do okvar sklepnih struktur. Mehanizem poškodbe je dokaj enostaven, prekomerna sila pri gibu (presežena fiziološka meja) privede do poškodbe sklepne ovojnice, vezi ali sklepnih površin kosti, ki tvorijo sklep. Zvijemo si lahko praktično vsak sklep, vendar so nekateri zaradi obremenitev ter položaja veliko bolj na udaru.

Med najpogosteje poškodovane sklepe uvrščamo gleženj, koleno, zapestje in palec. Statistično je zvin gležnja razlog za vsak deseti obisk na urgenci.

Pri zvinu ni izrazite deformacije, saj je položaj sklepa enak. Prav tako je gibljivost možna, vendar boleča. V travmatologiji se zvin gležnja šteje za najpogostejšo poškodbo. V večini primerov gre za zvin zgornjega skočnega sklepa.

Stopnje zvinov

Glede na obseg poškodbe ločimo tri stopnje zvina: 

- Blag zvin (I. stopnja): vezi se raztegnejo, vendar se ne pretrgajo. Bolečina in oteklina nista hudi, vendar je zaradi ohlapnih vezi večja možnost ponovne poškodbe.

- Zmerni zvin (II. stopnja): vez se delno natrga, vidni sta oteklina in podplutba, prisotna je huda bolečina in omejena gibljivost v sklepu.

- Hud zvin (III. stopnja): vez se popolnoma pretrga. Vidna je oteklina, včasih tudi krvavitev pod kožo. Prisotna je huda bolečina, omejena gibljivost. Sklep je nestabilen.

Ne glede na stopnjo poškodbe je zdravljenje konservativno. Operativno rešujemo le sočasne poškodbe kosti ali hrustanca in primere pojava kronične bolečine ali nestabilnosti.

Kdaj k zdravniku?

K zdravniku se odpravimo v primeru:

  • nezmožnosti gibanja ali kakršnekoli obremenitve poškodovanega sklepa,
  • prisotnosti bolečine nad kostjo poškodovanega sklepa,
  • prisotnosti mravljincev ali zmanjšanega občutka okrog področja poškodbe.

Ukrepi ob zvinu

Pri takojšnji samooskrbi zvina se držimo kratice RICE – ang. Rest, Ice, Compression, Elevation, kar v prevodu pomeni počitek, hlajenje, povijanje, dvig.

  1. R(est): izogibamo se aktivnostim, ki povzročajo bolečino, otekanje ali nelagodje.
  2. I(ce): s hlajenjem pričnemo čim prej. Nikoli ne hladimo z ledom neposredno na kožo, vedno prek tkanine. Če imamo to možnost, lahko poškodovani sklep potopimo v hladno vodo. Hladimo od 15 do 20 minut na dve uri prvih nekaj dni po poškodbi.
  3. C(ompression): da preprečimo prekomerno otekanje ter nekoliko stabiliziramo sklep, ga povijemo z elastičnim povojem. Pričnemo na mestu ob oteklini, ki je najdlje postopoma napredujemo višje, proti srcu. Pri tem pazimo, da ne povijemo pretesno. Če bolečina postane močnejša, opazimo bledico ali mravljinčenje, moramo povoj zrahljati.
  4. E(levation): poškodovani ud dvignemo nad nivo srca, še posebej čez noč. Na ta način gravitacija pomaga pri zmanjšanju otekline. Vedeti moramo, da je z oteklino povezana tudi bolečina.

Omenjenega protokola se držimo 72 ur po poškodbi. V primeru hujšega zvina, npr. gležnja ali kolena, je potrebna razbremenitev z berglami. Proti bolečinam ter za zmanjšanje otekline lahko jemljemo nesteroidna protivnetna zdravila (Nalgesin, Brufen, Ibubel itn.).

Hlajenje zvitega gležnja

Rehabilitacija

Z rehabilitacijo je treba začeti čim prej po akutni fazi, vendar postopoma. Sprva opravljamo razgibavanje brez obremenitve. Če imamo možnost, si dnevno pripravimo slanico – solno kopel. Slana voda zaradi večje gostote okončino razbremeni, hkrati pa blagodejno vpliva na zmanjšanje otekline. Med namakanjem opravljamo razgibalne vaje.

V naslednjih dneh začnemo nogo vedno bolj obremenjevati, dokler je ne obremenimo s celotno telesno težo. Zavedati se moramo, da so rehabilitacije sklepnih in obsklepnih poškodb dolgotrajne, povprečno šest tednov, zato ne smemo hiteti.

Nadaljnji ukrepi

Najpomembnejša ukrepa za preprečevanje oz. zmanjšanje poškodb v prihodnosti sta zunanja imobilizacija (ortoze ali bandažiranje) in proprioceptivna vadba oz. vaje za stabilizacijo sklepa. Gre za specifične ravnotežne in stabilizacijske vaje, ki krepijo celoten ligamentarni sistem in s tem tudi receptorje v našem telesu. Pozornost posvečamo receptorjem, ki so odgovorni za občutek položaja sklepa v prostoru. 

Dodatna slikovna diagnostika z magnetno resonanco in morebitno kirurško zdravljenje sta smiselna, kadar gre za sočasne poškodbe preostalih struktur ali kronične težave.


NAJNOVEJŠI PRISPEVKI