Potreba po pozitivni pozornosti

Ste se že kdaj vprašali, zakaj se ljudje družimo? Kaj nas vleče skupaj? Zakaj dvojina ali celo množina, ko pa je tako pogosto veliko lažje biti sam? Kaj je tisto, kar dobimo v posameznem odnosu? Kaj pričakujemo, ko gremo po službi na pivo s katerim od sotrpinov ali se še vedno nekoliko vznemirjeni pripravljamo na večerjo v prestižni restavraciji? Kaj nam v odnosih daje krila in nas dela žive, kaj pa nas ubije?

 

Kaj je za nas zares pomembno v odnosih?

Vzemite si nekaj trenutkov in po svoje raziščite odgovore na zgornja vprašanja. Izbirajte prijetna občutja iz dosedanjih druženj. Morda boste na obalah svojih spominov našli prijazne občutke sprejetosti. Tisti, ki so to zmogli, so vam s svojo hvaležnostjo omogočili žlahten okus lastne vrednosti. Drugi so se skromno umaknili na stran, da ste lahko le za hip nečimrno zapolnili ves prostor in doživeli svojo posvetno pomembnost. Vaši najdražji pa so vam na različne načine sporočali, da ste v njihovih srcih prvi na svetu, in vam omogočili doživeti ljubezen …


V odnosih je pomembna pozornost

Osnovni kontekst, ki omogoča prijetna doživljanja, most, preko katerega lahko pridemo do vseh teh prelestnih občutkov, pa po mojem mnenju predstavlja – pozornost. Pozornost je tisto plimovanje, ki naplavlja v življenje upanje, moč in pogum. Energetska valuta odnosov. To, kar je v pivnici vrček in v trgovini denar, je v odnosih pozornost.

Pozornost je tista, ki mi pri sogovorniku daje občutek, da me želi poslušati in sem zato slišan, razumljen, začuten, spoznan. Ki mi da občutek, da me ta, ki se pogovarja z menoj, čuti in premore sposobnosti in znanje, da mi pride naproti na moj način in na moji frekvenci ter me odkljuka po vsej moji vertikali doživljanja, želja, hrepenenj in potreb. Da včasih prepozna celo tisto, kar še sam komajda slutim …

Če ste našli človeka, ki zna vsaj kdaj do vas biti pozoren na opisani način, ste našli zaklad. Sicer pa se naše odnosne poti žal vse prevečkrat križajo na površini ujetosti v razreševanje vsakdanjih težav. Skorajda brez doživete pozornosti ali pa vsaj daleč stran od idealiziranega opisa. Občutek osamljenosti in doživeta brezbrižnost sveta lahko porajata raznolike in mnogotere simptome, opozorila telesa, ki človeka povabijo, naj se na svoj način spet odpravi iskat žive vode pozornosti.

 

Kaj pa, če je pozornosti v odnosu premalo?

Predstavljam si, da imamo ljudje v sebi nekakšne  “košare za pozornost”, ki terjajo, da jih vedno znova napolnimo. In kakor da je tem košaram vseeno, kakšne vrste pozornosti mečemo vanje, pomembno je le, da so polne. Če torej ni dovolj pozitivne pozornosti, približka prej opisanega ideala, telo samo poskrbi za to, da napolni košare s t. i. negativno pozornostjo, ki pa jo strokovnjaki prepoznamo kot različne motnje. Iz ugotovitve, ki jo bom v nadaljevanju podkrepil z nekaj primeri, sklepam, da je pozornost telesna potreba. Če namreč bitje ni deležno dovolj pozitivne pozornosti, telo samo poskrbi za simptome, motnje in terja vedenje, s katerim na sicer malce sprevržen, negativen način dobi tisto količino pozornosti, ki jo potrebuje za preživetje.

Preberite si naslednje klinične zgodbe, ki so nastale kot posledica pomanjkanja pozitivne pozornosti pri pacientih.


VEDNO NA TEKOČEMS prijavo na e-novice si zagotovite zanimive in koristne informacije po elektronski pošti.