INTERVJU

M. Ačimović: Prek interneta se ne da nadoknaditi treninga na igrišču

Konec marca čaka slovensko nogometno reprezentanco do 21 let evropsko prvenstvo do 21 let, ki bo potekalo tudi v Sloveniji. Na klopi reprezentance sedi Milenko Ačimović, ki je selektorsko vlogo prevzel novembra 2020. Z nekdanjim izvrstnim nogometnim reprezentantom smo se pogovarjali pred začetkom prvenstva.

V Sloveniji bo letos eden izmed večjih športnih dogodkov evropsko prvenstvo za nogometaše do 21 let. Selektor reprezentance je Milenko Ačimović, ki ima za sabo bogate igralske izkušnje, med drugim je leta 2000 nastopil na evropskem prvenstvu in leta 2002 na svetovnem prvenstvu. Z nekdanjim veznim igralcem smo se v intervjuju pogovarjali o pričakovanjih pred prihajajočim tekmovanjem, vplivu koronavirusa na šport in športnike, poškodbah in rehabilitaciji ter številnih drugih zanimivih rečeh.

Ste že kaj nestrpni pred začetkom evropskega prvenstva do 21 let?

Osebno komaj čakam, da se prvenstvo začne. Fantje trenutno igrajo tako v domačem tekmovanju kot v tujih, zaenkrat v svojih klubih igrajo kar veliko, kar je dobro za reprezentanco in mene kot selektorja. Mi fante vseskozi spremljamo in jih analiziramo. Res že komaj čakam, da se zberemo s fanti in da se prvenstvo začne.

Vir: NZS

Žreb skupinskega dela je Sloveniji namenil dve svetovni velesili, Italijo in Španijo, tekmec pa bo tudi Češka. Kakšna so vaša pričakovanja pred prvenstvom?

Povsem se zavedamo, kako kakovostne so reprezentance, proti katerim bomo igrali. Vemo, kaj v svetovnem merilu pomenita Španija in Italija. Tudi Češka je zelo blizu tej ravni, še posebej njene mlade generacije. V starostni kategoriji do 21 let so bili Čehi v svoji skupini pred Hrvaško. V skupini so bili prvi, podobno kot Italija in Španija.

Se pa na drugi strani zavedamo tudi lastnih kvalitet. Vemo, kje smo najmočnejši in kako smo odigrali dve tekmi v novembru. Šli bomo iz tekme v tekmo. Najprej bo naš nasprotnik Španija. Tekma bo izrednega pomena, saj bo to prva tekma na turnirju, ki nam lahko da dodatno samozavest pred naslednjimi nastopi. Sledita tekmi proti Češki in Italiji. Verjamem, da bomo na vseh tekmah stoodstotno pripravljeni, saj drugače na takšni ravni nimaš nobenih možnosti za uspeh. 

Letošnje prvenstvo bo posebno tudi zaradi pandemije, ki je verjetno vplivala tudi na vaše priprave. Kako ste se prilagodili situaciji?

Vsekakor se je poznalo tudi na mojem delu. Ker kot selektor s fanti nisem prebil veliko časa, smo se z NZS močno trudili, da bi organizirali prijateljske tekme. Vendar so covid-19 in ukrepi močno otežili organizacijo, tako da je bilo najbolj smiselno, da smo se odpovedali prijateljskim tekmam. Fantje bi namreč prišli na tekmo, nato pa bi lahko imeli ob povratku v svoje klube težave zaradi ukrepov. Vsaka država ima svoje ukrepe in nekateri igralci bi morali ob vrnitvi v karanteno. 

Kaj trenutna zdravstvena situacija pomeni za vaše aktivnosti med prvenstvom?

Približno že vemo, kaj nas čaka. To smo namreč spoznali v novembru, ko smo imeli zbor. Se pravi, iz hotela greš na igrišče, iz igrišča nazaj v hotel. Novembra smo v hotelu bivali 10 dni. Tudi zdaj pričakujem enako, ker situacija po svetu ne napoveduje izboljšanja. Fantje bodo pretežno v hotelu, zapustili ga bodo le, ko se bodo odpravili na nogometno igrišče.

Kako so ukrepi za zajezitev covida-19 vplivali na mlajše selekcije?

Brez dvoma so vplivali na otroke. Ne le v nogometu, temveč v vseh športnih panogah. Osebno pa lahko povem primer iz nogometa: moj 13-letni sin trenira nogomet in je bil vajen rednih treningov. V zadnjih mesecih so bili treningi prepovedani. Ni mu lahko, saj ne more igrati s soigralci in prijatelji, zato izgublja potrpljenje.

Eno je izvajati trening prek »Zooma« in drugih podobnih orodij, drugo pa je igrati na nogometnem igrišču. Pri nogometu sta družba in druženje poleg igre izjemnega pomena. Sin pogreša druženje po treningu. Ne glede na to, koliko se starši in trenerji trudijo s treningi prek interneta, enostavno ne morejo nadoknaditi nogometnega treninga na igrišču.

Upam, da bo tega kmalu konec in da se športniki vrnejo na igrišče. Kakšne posledice pa bo vse skupaj pustilo na fantih in dekletih, ki se ukvarjajo s športom, pa bomo še videli. Sem pa prepričan, da posledice bodo.

Kot večina profesionalnih športnikov ste se tudi vi skozi svojo kariero srečevali s poškodbami. Kako se spominjate tega obdobja?

S poškodbami sem imel kar nekaj težav, po drugi strani pa sem imel tudi srečo, saj sem se z njimi ubadal bolj proti koncu kariere. Sem pa bil takrat v najboljših nogometnih letih. Ko sem igral za francoski Lille, sem si zlomil gleženj. Takrat sem okreval kar eno leto, ki je bilo morda tudi najtežje v moji karieri. Vezan si namreč le na bolnišnice, fizioterapije in tribuno, s katere spremljaš svoje soigralce. Začneš pa v takšnih situacijah razmišljati drugače, predvsem pa je v tebi ogromna želja, da bi se čim prej vrnil na igrišče. Po poškodbi sem se uspešno vrnil na igrišče. Drugo večjo poškodbo pa sem imel, ko sem igral v Avstriji na Dunaju. Takrat sem si poškodoval koleno. Dvakrat so mi operirali meniskus, vendar sem se tudi po tej poškodbi vrnil na igrišče.

Vir: NZS

Kako je potekala rehabilitacija?

Pri rehabilitaciji po poškodbi je najbolj pomembno, da si potrpežljiv in poslušaš zdravnike. Ko sem se poškodoval v Franciji, je bil zlom res težak. V Franciji sta bili takrat dve bolnišnici, kjer so se ukvarjali prav s takšnimi poškodbami. Ena v Nici in druga v Lillu. Sam sem imel to srečo, da sem igral za Lille. Rehabilitacija je potekala tako, da sem ob sedmi uri zjutraj odšel v bolnišnico in sem se vrnil domov ob sedmih zvečer. Tu sem bil zelo potrpežljiv pri vračanju po poškodbi. Za razliko od poškodbe, ki sem jo staknil v Avstriji. Tam sem bil že nekoliko starejši, neučakan in sem se želel čez noč vrniti na igrišče. Če so mi rekli, da moram tri tedne voziti kolo, sem jaz vozil le dva tedna in se nato vrnil na igrišče. V teh primerih škoduješ sam sebi in podaljšaš rehabilitacijo iz enega meseca na dva ali tri … Športnik mora poslušati svojega zdravnika do konca, do zadnjega dne rehabilitacije. Zdravnik je strokovnjak na svojem področju in ve, kaj je dobro za športnika.

Kako poškodbe vplivajo na psihološko plat športnika?

Profesionalnim športnikom se je po poškodbi težje vrniti kot normalnim ljudem, če se lahko tako izrazim. Mi svoje fizioterapije opravljamo na štadionu. Kaj to pomeni? Terapije opravljaš v trenutku, ko gredo preostali soigralci na igrišče, ti pa ne smeš. To je psihološko težko. Medtem ko si ti na fizioterapiji, tvoji soigralci in prijatelji trenirajo, se pripravljajo na tekmo, govorijo o njej … To je iz psihološkega vidika precejšen pritisk, saj se želiš čim hitreje vrniti na igrišče, na gostovanje, na potovanje, na tekmo … Če pa so zraven še dobri rezultati, je še težje. Moj nasvet za vse športnike, ki se vračajo po poškodbi: bodite neomajni in upoštevajte navodila zdravnika, fizioterapevta in ne prehitevajte z vrnitvijo na igrišče. Bolje je izgubiti en mesec in se na igrišče vrniti 100-odstotno pripravljen, kot pa se vračati na silo in biti pripravljen na 70 odstotkov. V tem primeru po navadi sledi nova poškodba, ki je morda še hujša.

Katere so najpogostejše poškodbe pri nogometu in kako jih lahko omejimo?

Mislim, da največkrat pride do poškodb kolen in gležnjev. Samih udarcev v našem poslu niti ne štejemo, saj jih hitro saniramo. Če pa se strga kakšna mišica, se poškoduje koleno, potem pa s sanacijo poškodbe izgubiš določen čas. Zato je pomembno, da v obdobjih s tekmami na vsake tri dni počivaš, upoštevaš navodila fizioterapevta, se razteguješ, opraviš kakšno masažo … Potem pride do manj poškodb. Se pa mora vsak športnik pri sebi odločiti, kaj želi. Če si na profesionalni ravni, potem moraš biti vedno stoodstotno pripravljen, zato moraš vlagati v takšne stvari. Telo moraš sproščati in umirjati, da je navajeno na takšne napore, v nasprotnem primeru hitro pride do poškodbe.