INTERVJU

A. Gnezda Čerin: Včasih imam med tekmo občutek, kot da smo s soigralci na treningu

Nogometaš slovenske nogometne reprezentance Adam Gnezda Čerin je bil kar dvakrat v karanteni. Prvič v Nemčiji, drugič na Hrvaškem. Z igralcem sredine igrišča smo se pogovarjali, kako je preživel to obdobje.

Konec avgusta preteklega leta se je Adam iz nemškega Nürnberga na posodo preselil v nam veliko bližnjo Reko. Mladi, 21-letni nogometaš, ki ima pred sabo še ogromno nogometnih let na članski ravni, nam je povedal, kako je treniral in preživljal čas v času karantene, kako je igrati pred praznimi tribunami in cel kup drugih zanimivih stvari.

Kako na vas kot profesionalnega športnika vplivata izpad rutine in negotovost, ko ne veste, ali boste lahko trenirali in tekmovali?

Vsekakor je prisotna določena negotovost, saj iz dneva v dan prejemamo nove informacije o bolezni covid-19 in novih ukrepih. To vpliva tako na igralce kot tudi na trenerje, saj nam je težko načrtovati treninge in priprave, ker ne vemo, kaj bo jutri. Živimo v zelo posebnem času, ampak se kar dobro privajamo na razmere.

Kako v teh časih vzdržujete fizično in mentalno pripravljenost? Najbrž ste imeli med karanteno nekoliko zmanjšan obseg treningov.

Sam sem bil dvakrat v karanteni. Prvič v Nemčiji, drugič pa na Hrvaškem. Obakrat sem imel doma vadbeno opremo, ki mi je omogočala, da sem lahko do določene mere vzdrževal svojo telesno pripravljenost, seveda pa se to ne more primerjati z običajnimi treningi. Tudi psihično je bilo včasih zelo težko spremljati svoje soigralce od doma, ko bi si jim želel pomagati.

Vir: NZS

Katero vajo ste imeli najraje pri telovadbi v osnovni šoli?

Vse vaje so mi bile zanimive, saj mi je športna vzgoja predstavljala neke vrste popestritev v primerjavi z ostalimi predmeti in smo se je s sošolci vedno veselili. Sem pa že v osnovni šoli pri športni vzgoji najraje igral nogomet.

Kaj pa vam je bilo pri športni vzgoji najmanj všeč?

Kadar smo imeli pri športni vzgoji plesne vaje, je bilo to meni in ostalim fantom nekoliko odveč.

Ali ste že takrat izvajali posebne vaje, kot so na primer stabilizacijske vaje, ki vam v teh časih pridejo prav?

Ja, sigurno. Tako v osnovni šoli kot pri treningu nogometa smo bili seznanjeni z določenimi vajami, ki mi še danes pridejo prav. Raztezne vaje ter stabilizacijske vaje so mi nekako ostale v spominu in jih izvajam še danes.

Kakšna je bila vaša dnevna rutina med karanteno?

V dnevih, ko se je v Nemčiji vse ustavilo, se mi je v 14 dneh zelo spremenila rutina. Nisem imel česa za početi. Vstajal sem bolj pozno, zvečer pa kasneje zaspal, saj sem vedel, da se tekmovanja ter treningi še ne bodo kmalu začeli, tako da sem si lahko to privoščil. Kar se tiče prehrane, bi poudaril, da sem si pogosteje sam pripravljal obroke, si kaj skuhal, tako da je bila iz tega vidika to pozitivna izkušnja. Veliko sem tudi igral video igrice s prijatelji. Načeloma se je moja dnevna rutina začela z zajtrkom, nato sem opravil trening, čez dan sem počival, proti večeru pa opravil še en trening, nato pa sem igral video igrice, pa tudi kakšen film sem si ogledal. Ko pa sem se preselil na Hrvaško, kamor sem prišel sredi tekoče sezone, pa rutine nisem spreminjal, saj sem se takoj po karanteni spravil v tekmovalni ritem si spremenjene rutine nisem mogel privoščiti.

Veliko športnikov je dejalo, da so bili po koncu karantene fizično celo bolje pripravljeni kot pred karanteno, psihično pa mogoče ne tako. Kako je bilo pri vas?

V mojem primeru ni bilo tako. Sam sem bolj pripravljen, ko sem v stalnem trenažnem procesu in igram tekme, tako da sem v času karantene tukaj nekoliko izgubil, a sem po koncu to hitro pridobil nazaj. Je pa zelo težko s psihičnega vidika, sploh če si v karanteni med samo sezono in od doma spremljaš soigralce, ko trenirajo in tekmujejo. To je bilo zame najtežje.

Ste letos, ko smo bili vsi več doma, poleg gledanja televizije in igranja spletnih igric, spoznali tudi kakšne družabne igre?

Ja, veliko sem kartal z dekletom in soigralci. V prvi karanteni sem bil v Nemčiji sam, tako da sem težko s kom igral družabne igre, razen preko interneta. V drugi karanteni, ko je bila z menoj punca, pa je bilo to nekoliko lažje.

Kaj bi svetovali drugim? Kako naj med karanteno poskrbijo za svoje počutje in telo?

V Sloveniji in po svetu se soočamo z zelo težko situacijo. Tako staršem kot tudi ostalim sporočam, da je treba na prvo mesto postaviti svoje zdravje in šele nato vse ostalo. Upoštevati moramo priporočila tako vlade kot tudi NIJZ-a in se držati ukrepov, da skupaj čim prej premagamo virus, da se bo naše življenje vrnilo v ustaljene tirnice.

Omenili ste, da radi gledate filme. Kateri pa je vaš najljubši?

Imam več filmov, ki so mi všeč. Rad gledam filme, ki so posneti po resničnih dogodkih, ki pripovedujejo zgodbo kakšnega športnika. Že v mladosti sem si ogledal veliko takšnih filmov in najbolj všeč mi je film Gol, najbrž, ker sem tudi sam nogometaš.

Ali med vadbo doma poslušate glasbo?

Poslušam raznovrstno glasbo. Nisem velik ljubitelj glasbe med treningi, saj me ne motivira. Včasih si jo prižgem, ko sem na sobnem kolesu, da čas hitreje mine.

Kaj pa poslušanje glasbe pred tekmo?

Pred tekmo je zagotovo potreben čas, v katerem se sprostiš in si v nekem svojem svetu. Med vožnjo v avtobusu in v hotelu pred odhodom na tekmo poslušam glasbo, a mi to ne predstavlja neke rutine in ni ključnega pomena pri pripravi na tekmo.

Kako najraje preživljate čas z družino?

Z družino ne preživim veliko časa, saj igram v tujini, družina pa je doma, v Sloveniji. Vesel sem vsakega trenutka, ki ga lahko preživim z njimi, in mi ni pomembno, kaj počnemo, le da smo skupaj in se lahko pogovarjamo. Ostalo pride samo po sebi.

Ste se že navadili na igranje pred praznimi tribunami?

Skoraj leto je okoli, odkar se je to začelo, tako da smo se že malo navadili na prazne tribune, ampak je vseeno slabše igrati brez gledalcev. V nekaterih trenutkih imam med tekmo občutek, kot da smo s soigralci na treningu in imamo oblečene drese. Treba se bo navaditi na to, dokler razmere ne bodo dopuščale ponovnega prihoda gledalcev na tekme. Veselim se dneva, ko se bo to zgodilo, saj gledalci za nogomet pomenijo veliko več, kot si včasih mislimo.